Medplanetarno razliko in črno luknjo v neskončnem vesolju je mogoče malce zmanjšati ali vsaj premostiti s tem, da poskušamo razumeti drug drugega. Zakaj torej ženske ob nekaterih moških izjavah iz povedanega dobijo povsem drug pomen kot moški? Zakaj moški »nikoli« ne razumejo, kaj jim hoče ženska sploh povedati?

Za moške moč, za ženske bližina

Kot pojasnjuje ugledna znanstvenica in proučevalka komunikacije med moškimi in ženskami dr. Deborah Tannen, je za moške pogovor nekaj, s čimer se pokažeta posameznikov položaj v družbi in njegova moč. S svojim govorom nekako ohranjajo svojo neodvisnost. Za ženske pa je pogovor nekaj povsem nasprotnega: v pogovoru se izražata bližina in intimnost. Zanje je pogovor nekaj intimnega, tako razumejo tudi pojem »najboljši prijatelj«. To je torej oseba, ki je pripravljena prisluhniti in se – pogovarjati. Za moške pa je najboljši prijatelj tisti, ki sodeluje v skupnih dejavnostih, pri športu idr. Najboljši prijatelj torej zanje ni oseba, ki se pogovarja, ampak s katero izvajajo skupne aktivnosti.

Torej ni težko ugotoviti, od kod toliko nasprotij pri komunikaciji pri ženskah in pri moških. Ženske si s pogovorom ustvarjajo nekakšno bližino s svojimi prijatelji, tudi ljubljenimi osebami. Moškim pa takšna komunikacija ne pomeni prav veliko, zato pogosto tudi ne morejo razumeti, zakaj ženske toliko – govorijo, še več, o čem neki se toliko pogovarjajo. Sledi neizogibno: moški pogosto izklopi žensko iz svojega sveta s »svojimi« moškimi.

Ne pogovor, akcija!

Moške pogosto tudi bega cilj pogovora, ki ga ženske uporabljajo za ustvarjanje nekakšnega zaupnega razmerja z drugimi, še pojasnjuje Tannenova. Podobno je na primer s pogovorom o težavah. Za ženske je pogovor o raznovrstnih težavah ključno izhodišče za povezanost, druženje ipd. v smislu ti mi poveš svoje težave, jaz ti povem svoje. Moški pa tak pogovor razumejo izključno kot prošnjo za nasvet ali pomoč in se torej nemudoma odzovejo z rešitvijo. In spet nastopi težava. Moški meni, da je rešil zadevno težavo, ženska pa zaradi prikrajšanosti za pogovor čuti, kot da jo je moški preprosto ustavil, utišal oziroma jo nadvladal.

Moški je pač pokazal svojo pomoč, saj moški ne govorijo med seboj o težavah, razen seveda če res iščejo pomoč. In kako moški razumejo žensko pogovarjanje o težavah, ki je pravzaprav način druženja? Kot neprestano tarnanje o težavah, a nič ne storijo za to. Pri ženskah pa sploh ni takšne »težave«, ključno se jim je samo pogovarjati o svojih »težavah«.

Pogovarjanje o – ničemer

In če ženske živijo za svoje pogovarjanje in jim je to ključno v razmerju, za moške pa ne, saj jim je to le potrata časa in energije, je zadeva hitro jasna. Vrnimo se na izhodišče: za moške je razpravljanje o nečem, kar se ne reši, ampak se o tem samo pogovarja, preprosto le to – pogovarjanje o ničemer.

Kako do skupnega jezika?

Moški bi preprosto morali razumeti oziroma sprejeti, da ženske ne komunicirajo tako kot moški. Ženske pa bi morale nehati pričakovati, da bodo moški z njimi razpredali o vsem mogočem – tako kot to počnejo ženske. S tem so oboji na dobri poti, da najdejo skupni jezik, samo še besedišče uskladijo in vse bo lažje.