"Najprej moram poudariti, da je priporočljivo, da se stranka posvetuje že v fazi pred lastninsko pravico, torej preden nastane sklep o dedovanju," pravi strokovnjak. Sicer pa pri dedovanju ločimo prvi, drugi in tretji dedni red ter druge osebe, od česar je tudi odvisen davek na dediščine. Poglejmo, kako je pri vsakem od njih. Prvi dedni red Prvi dedni red, v katerega sodijo otroci, partnerji in vnuki, je sicer oproščen davka na dediščine, »toda tudi ti dediči morajo biti pozorni, kolikšna vrednost podedovane nepremičnine se navede v sklepu o dedovanju, zlasti če mislijo nepremičnino prodati. Kajti takrat se pojavi vprašanje plačila davka od dobička iz kapitala. In sicer davčni urad pri tem primerja vrednost nepremičnine ob času pridobitve in vrednost, za koliko je bila prodana.«

Kdo pa oceni nepremičnino: mora to storiti uradni cenilec ali se lahko navede približno vrednost glede na stanje na trgu? »Če stranka pozneje noče imeti stroškov s cenilcem, naj zapiše realno ceno, ki bo zapisana tudi v sklepu o dedovanju in jo bo davčni urad kot uradno tudi sprejel. Hkrati pa naj stranka v tem realnem okviru določi čim višjo ceno. Kajti če je cena čim višja, davka od dobička pri prodaji najbrž ne bo, saj lahko prodaš tudi z izgubo. V tem primeru je bolje napisati čim več – seveda, kadar gre za prvi dedni red.« Gospod Elouissi opozarja na še eno pomembno zadevo. »Ne glede na dedni red pa je pomembno, kako sodišče v sklepu o dedovanju napiše vrednost podedovanega premoženja.

Kajti lahko se oceni in zapiše vrednost celotnega podedovanega premoženja, denimo 300.000 evrov, v to pa ni všteta samo nepremičnina, ampak še tekoči račun, avtomobil in še kaj. V tem primeru je pozneje ob prodaji nujna cenitev. Temu strošku se lahko izognete tako, da sodišču sporočite, naj se v sklepu o dedovanju posamezno zapišejo vrednosti podedovanega. In sodnik v večini primerov napiše predlagano vrednost.« Drugi in tretji dedni red ter vse druge osebe Višina davka na dediščine vseh drugih dednih redov je določena z lestvicami (glej okvir), objavljenimi v zakonu o davku na dediščine in darila (ZDDD). »Dediči vseh drugih dednih redov razen prvega morajo, ko dobijo sklep o dedovanju, to sporočiti davčni izpostavi, kjer imajo stalno bivališče. Davčni urad nato izda odločbo, po kateri mora stranka plačati davek na dediščine.« Koliko pa je to? »To določa lestvica. Razdeljeno je na fiksni del davka in na odstotek, ki presega določeno vrednost.« Tudi tukaj pa je treba paziti na vrednost podedovane nepremičnine, ki se zapiše v sklep o dedovanju in po kateri se določi davek na dediščine. »Brž ko je odločba izdana in je stranka že plačala davek na dediščino, je možnost cenitve dediščine že zamujena.

Kajti ko davčni urad izda odločbo o plačilu davka na dediščino, cenitev po zakonu o dohodnini ni več mogoča. Je pa še mogoča po izdanem pravnomočnem sklepu sodišča o dediščini. Uradni cenilec lahko torej naknadno ugotovi, kolikšna je bila realna vrednost posamezne nepremičnine na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju. In nato se davčnemu uradu predloži vsa potrebna dokumentacija. Davčni urad namreč, ko stranka nepremičnino proda, vzame kot pridobitveno tisto vrednost, ki je napisana v odločbi, po kateri je bil davek na dediščino plačan. Torej, če je bila napisana razmeroma nizka vrednost, na primer 130.000 evrov, nepremičnino pa vam je uspelo prodati za 180.000 evrov, je tukaj že dobiček in nanj 10.000 evrov davka.« Kar pomeni, da ste najprej plačali davek na dediščino (fiksni del 6400 + 8 % nad 100.000, skupaj 8800 evrov), nato pa ob prodaji še davek na dobiček. Vsega skupaj 18.800 evrov davka. Pri tretjem dednem redu, kamor sodijo dedje in babice, ter pri vseh drugih osebah je princip isti kot pri drugem dednem redu, le da se pri vsakem povečata fiksni del in pribitek v odstotkih nad določeno vrednostjo.

»Najbolj obdavčene, še bolj kot drugi in tretji dedni red, so druge osebe. Na primer nečak, bratranec ipd. Lahko vam navedem konkreten primer, ki sem ga imel. Vrednost celotne podedovane nepremičnine je bila nad 400.000 evrov in fiksni del davka je znašal 107.600 evrov plus 39 odstotkov od vsega nad 400.000. Kar pomeni, da je bilo treba za nepremičnino v vrednosti 550.000 evrov plačati 107.600 evrov plus 39 odstotkov od 150.000. Torej je davek na dediščino znašal 166.100 evrov.« Kako hitro pa je ta davek treba plačati? »V 30 dneh po prejemu odločbe. Zato je smiselno, da si stranka že prej zagotovi sredstva za plačilo davka na dediščino, zlasti če znesek ni majhen, rok plačila pa je relativno kratek.«

Ali bi lahko potem rekli, da je za najbolj obdavčene, za vse druge osebe, smiselno, da se postavi čim nižja cena nepremičnine? »To pa je odvisno od primera do primera. In pri tem pride do izraza pomembnost posrednika oziroma svetovalca. Narediti mora natančen izračun, seveda v mejah zakonsko dovoljenega. Stranki pa seveda moram svetovati, da je zanjo čim ugodneje. In zdaj, tale dva davka, davek na dediščino in davek od dobička iz kapitala, si, če rečemo po domače, nasprotujeta.

Višji ko je davek na dediščino, kar pomeni, da je vrednost nepremičnine višja, nižji je davek od dobička. In obratno. In za vsako stranko je treba narediti izračun in nato črno na belem izbrati, kaj je zanjo bolje. Seveda je treba pri tem upoštevati, ali stranka razpolaga z denarjem, ali mora nepremičnino najprej prodati, da bo sploh lahko plačala davek od dobička. V tem primeru je treba izračunati, koliko bo znašal davek, kajti ko dobim nepremičnino, z nekim odstotkom odstopanja vem, za koliko se jo da prodati, in potem stranki glede na to svetujem.

Še enkrat, vrednost je treba določiti in jo uradno dokazati, še preden stranka plača davek na dediščino. To je zelo pomembno! Za stranko pa je priporočljivo, da ve, še preden dobi sklep o dedovanju, najkasneje pa, preden predloži dokumentacijo davčnemu uradu, kaj jo čaka. Do zadnjega centa. In stranki mora posrednik predstaviti vse možnosti, nato pa se sama odloči.« V prid lastnega žepa je torej vse priporočljivo vedeti že od prvega dednega reda naprej? »Če nisi pozoren, si lahko tudi ob velike denarje. Neznanje te lahko vedno veliko stane!«